Dne 20.12.2018 sta Dr. Maria Škof in Mojca Erman, LL.M (LSE) na prednovoletnem Skladnem zajtrku o lojalni konkurenci, ki ga je organiziral Evropski institut za skladnost in etiko poslovanja (EISEP), predstavili DVLK, izzive na področju lojalne konkurence ter aktualne primere tuje in domače sodne prakse. Govorili sta predvsem na temo ‘Oglaševanje in obdarovanje z vidika varstva potrošnikov ter varstva lojalne konkurence‘, zanimiva razprava pa je pokrila tudi druga področja lojalne konkurence.
Strokovnjakinji sta predstavili aktualno prakso na tem področju v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji. Preko aktualnih primerov se je prikazalo, da oglaševanje/dajanje nagrade pri nakupu blaga/ponujanju storitev načeloma ni prepovedano, potrebno pa je spoštovati določene omejitve pri takem oglaševanju. Tako v Sloveniji velja, da se ponujanje brezplačne nagrade lahko šteje kot agresivna poslovna praksa, če se z nedopustnim vplivanjem bistveno zmanjša ali bi se utegnila zmanjšati izbira ali ravnanje povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ali bi se s tem povzročila ali utegnilo povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (npr. v primeru, ko nagrada občutneje presega vrednost blaga je sodišče odločilo, da se zamegli pravi motiv potrošnika za nakup) ali pa če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik brez nakupa že dobil ali bo dobil na podlagi določenega dejanja nagrado, čeprav npr. nagrada dejansko ne obstaja ali pa je dejanje, ki ga je potrebno opraviti, da se pridobi nagrada povezano s stroški (npr. za prevzem nagrade je potrebno poklicati drago plačljivo številko). Predstavilo se je tudi aktualno avstrijsko in nemško sodno prakso na področju dajanja nagrad. Kot zanimovost bi npr. izpostavili primer, ko je zavarovalnica v Avstriji ponujala Iphone ob sklenitvi zavarovalne pogodbe in kjer je avstrijsko sodišče presodilo, da tovrstna nagrada ne predstavlja dejanja nelojalne konkurence, saj je pri zavarovalni pogodbi šlo za večletno zavarovanje ter za visok strošek in zato nagrada ne more vplivati na odločitev potrošnika glede sklenitve zavarovanja, saj si razumni potrošnik vzame čas za pregled take ponudbe. Prav tako po mnenju avstrijskega sodišče ne predstavlja dejanja nelojalne konkurence okoliščina, kjer zavarovalnica pritiska na potrošnika, da se mora hitro odločiti, ker je ponudba omejena. Po mnenju avstrijskega sodišča bo razumni potrošnik večletni zavarovalni pogodbi namenil veliko pozornosti in se ne bo odločal impulzivno, temveč mu bo jasno, da gre za reklamo. Predstavilo se je tudi relevantno sodno prakso na področju oglaševanja trgovin s pohištvom, kjer se roki akcije podaljšujejo (npr. trgovec navede, da zaradi velikega uspeha akcijo še »zadnjič« podaljšuje) oziroma se oglašuje, da akcija velja »le do dokončne porabe zalog« ali pa se zamolči določene pomembne informacije oziroma se prikazuje certifikat kakovosti, ki ga trgovec dejansko nima. Predstavilo se je tudi področje oglaševanja preko internet platform ter odgovornost za izjave na internetu kot tudi zanimiv primer drogerije Müller, kjer je Müller objavil oglas, da se lahko boni za popust ostalih drogerih unovčijo tudi v trgovinah Müller.
Predavanje se je zaključilo z odgovori na vprašanje udeležencev. Pojasnilo se je standard povprečnega potrošnika, odnos med lojalno konkurenco in ostalimi področji (npr. varstvo osebnih podatkov, pravicami industrijske lastnine) ter pojasnilo vlogo podobnih organov (kot DVLK) v tujini. Ponovno se je ugotovilo, da je področje nelojalne konkurence »živo« in zanimivo področje, kjer potrebno upoštevati okoliščine posamičnega primera in kjer sodna praksa postavlja omejitve še dovoljenim dejanjem ter postavlja mejo med lojalnimi in nelojalnimi praksami.